Ob Marijinih praznikih so velika romanja na Sveto goro. Ta cerkev, podružnica župnije Vače, je zelo slavna zaradi čudežev. Pred tridesetimi leti je neka žena oslepela. Več let je bila popolnoma slepa. Zaobljubila se je in v spremstvu treh duhovnikov obiskala cerkev. Po opravljeni pobožnosti je šla po golih kolenih trikrat okoli oltarja. Ko je prišla tretjič za oltar, je začutila, da je potegnil močan veter in ji odnesel pajčolan z glave. Ustrašila se je in zavpila. V tem trenutku pa je zopet videla. To se je v resnici tako zgodilo, kar more izpričati mnogo Ijudi. Tudi jaz sam sem z njo večkrat govoril, ker je bil njen mož Hans Pein pri nas v službi na Mediji." S temi besedami Janez Vajkard Valvasor opisuje čudež pri takrat zelo poznani in priljubljeni Marijini božji poti na Sveti gori, ki ji zaradi drugih z enakim imenom pravijo tudi Zasavska ali Sveta gora nad Litijo. Janez Vajkard, ki je svoje otroštvo preživel na Mediji, gradu pri Izlakah, je bil blizu tej božji poti in jo je zato dobro poznal. Prav v njegovem času je tudi doživela nov razcvet.

Sveta gora je med najbolje obiskanimi razglednimi točkami v Zasavju. Njena lega na grebenu hribovja, ki se na eni strani spušča v dolino Save, na drugi pa v ozko dolino Kandršice, po kateri je speljana cesta med Moravčami in Zagorjem, vabi obiskovalce že stoletja. V preteklosti je bila predvsem stekališče Marijinih častilcev, danes pa sem gor zaidejo tudi taki, ki ljubijo naravo, čist zrak ter lep razgled.

Na tej dobri razgledni točki je bila že predzgodovinska naselbina. Že pred drugo svetovno vojno so tu odkrili staro gradišče in grobove. Odkopani staroslovenski grobovi pričajo o zgodnji slovenski naselitvi. Prav verjetno je, da so staro pogansko svetišče, ki je stalo tu, spremenili v prvo krščansko cerkev in jo posvetili Mariji. Njej posvečena cerkev se na Sveti gori ("Heiliger Perg") prvič pisno omenja že leta 1250, kasneje pa še v letih 1472 in 1526.

Kot domnevajo poznavalci, je bila prva cerkev še romanska, druga pa gotska. Od te je ostal prezbiterij, ki so mu v letu 1753 prizidali baročno ladjo. Posebnost Svete gore je dobro ohranjeno taborsko obzidje, ki naredi na obiskovalca, ko se pripelje do njega, zares mogočen vtis. Samostojno stoječ zvonik je prvotno služil za obrambni stolp. V njem so še danes vidne strelne line.

Prvotno je, kakor pove Valvasor, Sveta gora sodila v župnijo Vače, od koder so duhovniki oskrbovali tedanjo veliko pražupnijo in niso mogli redno bivati na gori. V letu 1753, ko je bila zgrajena sedanja cerkev, pa je bila tu predvsem zaradi romarjev ustanovljena lokalija (duhovnija) in leta 1875 samostojna župnija. Nekoč so bile v prezbiteriju okrog glavnega oltarja obešene številne zahvalne slike in napisi. Sem so prihajali romarji z vseh strani, posebno iz Vač, Moravč, Šmartnega ... Mnogi so prinašali tudi sveče. Valvasor pravi, da je Marija plemenita Wiitenstein leta 1660 v zahvalo, ker je čudežno ozdravela, prinesla dve veliki voščeni sveči na Sveto goro. Vsaka sveča je merila kar dva metra in bila dvajset centimetrov debela. Postavili so ju ob veliki oltar in ju prižgali. Tu sta več let goreli Mariji v čast.

Svetogorska cerkev tudi danes privablja romarje. Marsikaj je preurejeno in prenovljeno, kar govori o skrbi domačinov in romarjev, ki se tu redno zbirajo in častijo Marijo. Tako, kot pravi stara pesem:
Zato tje gori v materno svetišče
z menoj hiti naj, kdor tolažbo išče.
Saj ona nam pomoč sprosila bo,
nadloge da serčno prenašamo.

Povabljeni k ogledu oddaje.